Metoda in viri
Podvodna optika in izmerjena fiziologija vida rib: katero barvo vabe določena vrsta v resnici vidi na določeni globini, v določeni vodi in s kolikšne razdalje. Vsaka številka ima vir.
Preberi, preden zaupaš kateri koli številki
Ta aplikacija modelira fiziko svetlobe in kontrasta pod vodo. Ne modelira vedenja rib in ti ne more obljubiti ulova. Pove ti, koliko vaba izstopa od vode — to pa je resnična, merljiva količina in prav ta odloči, ali riba tvojo vabo sploh loči od ozadja.
Metoda
Jerlovljevi optični tipi vode in model CDOM/sediment/klorofil za sladko vodo; Beer-Lambert po vodnem stolpcu; Duntleyjeva (1963) prepustnost kontrasta z vštetim povratno sipanim svetlobnim velom; Govardovskijeve (2000) predloge vidnih pigmentov iz izmerjenih lambda-max čepnic; vidni doseg po Aksnesu in Utneju (1997).
Kaj ta voda prepušča
K_d je difuzno slabljenje svetlobe, ki se spušča; c je slabljenje snopa vzdolž vidne osi. Zamenjava teh dveh je klasična napaka na tem področju.
Izmerjeno pri tej vrsti
Neposredna mikrospektrofotometrija, ERG ali vedenjska spektralna občutljivost za to vrsto.
Izmerjeno pri bližnjem sorodniku
Za to vrsto meritve ni. Vrhovi čepnic so prevzeti od sorodnika iz istega rodu z enako prehransko ekologijo.
Izmerjeno v isti družini
Za to vrsto meritve ni. Vrhovi čepnic so nadomestek na ravni družine — zanesljivo povedo, na katerem koncu spektra leži občutljivost, ne pa natančnega vrstnega reda sorodnih barv.
Spektralnih podatkov ni — ocena
Neposrednega spektralnega podatka ni bilo mogoče najti. Vrhovi čepnic so ocena iz habitata in filogenije, ne meritev. Rezultatom za vodo in globino zaupaj veliko bolj kot vrstnemu redu barv.
UV ni mogoče prikazati
Ta vrsta ima UV čepnico, zaslon telefona pa ultravijolične svetlobe ne more oddajati. UV kanal je narisan v izrecno označeni lažni barvi. Vedi tudi, da se UV pod vodo vpije zelo hitro in v taninski vodi izgine že v nekaj centimetrih.
Viri
- Pope & Fry (1997). Applied Optics 36(33), 8710–8723.
- Govardovskii et al. (2000). Visual Neuroscience 17, 509–528.
- Aksnes & Utne (1997). Sarsia 82, 137–147.